Navadno oziroma mineralno steklo ljudje uporabljamo že več kot dve tisočletji. Sprva le za razne stekleničke, čaše in okrasje, sčasoma pa smo se naučili izdelati tudi večje ravne steklene površine, primerne za zastekljevanje stavb. Z višanjem življenjskega standarda in razširjanjem trenda zasteklitve hiš in ostalih objektov se je proizvodnja in uporaba ravnega stekla močno razširila. H temu so pripomogli tudi novi načini gradnje, kot je na primer skeletna gradnja stolpnic s stekleno zunanjostjo. V tem primeru je nosilec zgradbe močno ogrodje iz armiranega betona, oblečeno v nenosilni material – steklo.

Kljub osvojitvi različnih tehnik proizvodnje in uporabe mineralnega stekla pa ima to nekaj ključnih pomanjkljivosti. Precej visoka gostota oz. teža, omejena trdnost in vzdržljivost ter zlasti nastanek ostrih delcev po razbitju so najbolj pereče med njimi. Hitri razvoj industrije polimerov je pripomogel h odkritju termoplasta polimetilmetakrilat, ki velja za prvo pravo alternativo za zamenjavo navadnega stekla. V osnovi je bil polimetilmetakrilat razvit za potrebe letalske industrije, kjer je prihranek pri teži ena od vodilnih smernic pri načrtovanju letal. Ker je precej lažji od navadnega stekla in hkrati še dokaj poceni, se je njegova uporaba preselila še drugod.

Poleg tega je polimetilmetakrilat termoplast, kar pomeni, da se ga s pomočjo toplote zelo enostavno preoblikuje, brez da bi se kakorkoli poslabšale njegove lastnosti. Pri predelavi termoplastov je potrebno gledati tudi na samo temperaturo, pri kateri se termoplast stali. Politetrafluoretilen se, na primer, stali šele pri okoli 330°C, medtem ko se polimetilmetakrilat že pri 160°C. Visoke toplotne obremenitve za politetrafluoretilen niso problematične, predelava pa je precej bolj kompleksna zaradi potrebnih visokotemperaturnih orodij. Politetrafluoretilen tudi precej drsi oz. se slabo drži med sabo, za razliko ob polimetilmetakrilata. Naštete navedbe nam pokažejo nasprotujoče si lastnosti nekaterih polimerov, ki določajo njihovo področje uporabe.